TROBILA
TROBENTA
Trobenta sodi med trobila, ki so del velike skupine aerofonov (grško: are, zrak). Za trobila je značilno, da so izdelana iz medenine. Zvok proizvedemo z nihanjem zračnega stebra v cevi, ko nanje zatrobimo. V družini trobil so poleg trobente, ki doseže najvišje tone, rog, pozavna in najnižja tuba. Prav vsako od teh glasbil obstaja v mnogih posebnih različicah, kar naredi to skupino izredno raznoliko.
Trobenta, ki doseže najvišje tone med trobili, je narejena iz dolge medeninaste cilindrične cevi. Cev je večkrat zavita, da jo lažje držimo. Na njej so trije ventili, na katere igramo s prsti ene roke, z drugo jo držimo. Trobente imajo kotlast ustnik, na katerega pritisnemo ustnice in skoznje pihamo zrak. Se pravi, da zvok oblikujemo tudi s stiskanjem ustnic na različne načine.
Igramo jo stoje, sede ali korakajoče v povorkah v godbah. Najdemo jo v simfoničnem in pihalnem orkestru. Po dve trobenti sta v trobilnem kvintetu, vedno je prisotna pri vseh manjših trobilnih komornih zasedbah. Pomembno mesto pa ima tudi v jazz glasbi.
Najpogosteje igramo na sopransko trobento, ki dosega visoke tone. Obstaja pa še altovska in basovska trobenta, ki sta po višini tonov nekoliko nižji. Poznamo pa še veliko različnih trobent. Praoblika trobente je bila narejena iz naravnih materialov, lesa, lubja, … Primer takšne je alpski rog, izdelan iz dolge lesene cevi zvezane z drevesno skorjo. Klicnim trobentam rečemo fanfare, potem so še ventilne, jazzovske, male trobente, …
Učenci trobente eno leto najprej igrajo na kljunasto flavto preden preidejo v 2. razredu na trobento.
POZAVNA
Pozavna je trobilo, ki ga uvrščamo med aerofona glasbila (grško: are, zrak). Ime pozavna izvira iz nemške besede posaune. Rečemo pa ji tudi trombon. To pa zato, ker izhaja iz italijanske besede tromba, kar v prevodu pomeni trobenta. Tej pa je dodana še končnico -one, ki v italijanščini označuje nekaj velikega, kar tudi zelo drži. Saj bi za pozavne lahko rekli, da so po zvoku nižje trobente (v nizki legi).
Tako kot za ostala trobila je tudi za pozavno značilno, da je izdelana iz medenine in da zvok proizvedemo, ko zatrobimo v ustnik in s tem zanihamo zračnik steber v cevi. Pozavne imajo kotlast ustnik, na katerega naslonimo (položimo) ustnice in skoznje pihamo zrak, torej z njimi vibriramo.
V primerjavi s trobento in ostalimi trobili pa se pozavna razlikuje v tem, da nima ventilov. Dolga cilindrična cev, ki je v obliki črke U, deluje na poteg. Poteg (ali cuh) pa opravlja isto funkcijo, kot ventili pri ostalih trobilih. Z eno roko držimo poteg in ga pomikamo naprej in nazaj, z drugo roko pa držimo glasbilo in tako ustvarjamo tone želene višine. S pomikanjem potega daljšamo ali krajšamo cev. Krajša cev da višji ton, daljša nižji ton.
Igramo jo stoje, sede ali korakajoče v povorkah v godbah. Najdemo jo v simfoničnem in pihalnem orkestru. Je del trobilnega kvinteta, vedno je prisotna pri trobilnih komornih zasedbah. Svoje vidno mesto pa je dobila v jazz glasbi.
Najpogosteje igramo na tenorsko pozavno. Obstajajo pa še altovska, basovska in najnižja kontrabasovska pozavna.
Učenci pozavne najprej igrajo na kljunasto flavto (predvidoma en razred) nato v naslednjem šolskem letu preidejo na 1. razred pozavne.
ROG
Rog sodi med trobila in je tako del večje skupine aerofonov (grško: are, zrak). Zgodovina nastanka roga je zelo dolga in zapletena, začela pa se je z živalskim rogom (naravni rog), ki izvira iz prazgodovine, lura je iz bronaste dobe. Danes je v uporabi tako imenovani gozdni rog. Daljna sorodnika gozdnega roga sta lovski in poštni rog.
Rog je narejen iz medenine, večkrat zavite cilindrične cevi, okrogle oblike z velikim premerom in tremi ventili. Dodan ima lijast ustnik in širok odmevnik.
Na rog igramo tako, da z eno roko držimo glasbilo, z drugo pritiskamo na ventile. Rogist lahko položi eno roko v navzdol obrnjen odmevnik in s tem dobi glasbilo temnejši in tišji zvok. Ustnice naslonimo na ustnik in z njimi vibriramo, da ustvarimo zvok. Zvok pa se proizvede, ko zaniha zračni steber v cevi.
Nanj igramo stoje, sede ali korakajoče v povorkah v godbah. Najdemo ga v simfoničnem in pihalnem orkestru pa tudi v trobilnem kvintetu. Kar je pa še posebej zanimivo pri rogu, je to, da je nepogrešljiv član pihalnega kvinteta. To pa zaradi njegovega mehkega, nežnega in melodičnega zvoka. Rog skladatelji zaradi njegovega toplega in polnega zvoka pogosto uporabljajo za zvočno slikanje prizorov iz gozda, za klic lovcev, selov, bajeslovnih bitij … Poleg tega se rog pojavlja tudi na področju jazz glasbe.
Družina rogov je zelo raznolika, saj obsega naravne rogove, rogove z luknjicami, rogove z zaklopkami, ventilne rogove. V te skupine prištevamo rogove, kot so olifant, cink, serpent, kornet, saksovi rogovi, krilni rog pa tudi altovski rog in tenorski rog, ki je lahko tudi v obliki tube.
Danes je v rabi tudi dvojni rog, to je primer zelo nizkega tenorskobasovskega roga.
Učenci roga najprej igrajo na kljunasto flavto (predvidoma en razred) nato v naslednjem šolskem letu preidejo v 1. razred roga.
TUBA/EVFONIJ
Tuba je basovsko trobilo in sodi v skupino aerofonov (grško: are, zrak). Zelo posplošeno bi lahko rekli, da je tuba posebna oblika roga z ventili, ki ima odmevnik usmerjen navzgor in igra najnižje tone v družini trobil. Zgodovina tube sega daleč nazaj v čas Egipčanov, starih Grkov in Rimljanov – takrat je tuba obstajala še brez ventilov.
Tako kot trobenta in rog je tudi tuba narejena iz medenine. Cev je večkrat zavita in ima velik premer. Tuba ima ustnik kotlaste oblike in večinoma več kot tri ventile (lahko tudi 6), ki so namenjeni doseganju nižjih tonov.
Na tubo igramo stoje, sede ali korakajoče v povorkah v godbah. Tubist z eno roko drži glasbilo, z drugo pritiska na ventile. Ustnice nasloni na ustnik in z njimi vibrira, da ustvari zvok. Zvok pa se proizvede, ko zaniha zračni steber v cevi.
Tubo najdemo v simfoničnem in trobilnem kvintetu, pa tudi v pihalnem ali vojaškem orkestru, kjer nemalokrat namesto tube ali skupaj z njo slišimo še helikon ali suzafon, dve izjemno veliki trobili. Helikon je ovalne oblike in ga glasbenik nosi okrog pasu. Pri suzafonu (ime nosi po izumitelju Sousi iz ZDA) pa glasbenik drži odmevnik nad svojo glavo.
Poleg tube je razširjen tudi soroden in po velikosti nekoliko manjši evfonij ali bariton, ki pa izhaja iz veje krilnih rogov običajno s 4 ventili.
Poznamo še več različnih tub, kot so na primer basovska tuba, ki je nadomestila predhodnico ofikleido (glasbilo iz zgodnjega 19. stoletja), kontrabasovska tuba je znana tudi pod imenom cesarski bas, dvojna tuba pa je združena basovska in kontrabasovska tuba.
Učenci tube in evfonija najprej igrajo na kljunasto flavto (predvidoma en razred) nato preidejo v 1. razred izbranega trobila.
