KLJUNASTA FLAVTA
Kljunasta flavta je pihalo. Te pa uvrščamo med aerofone (grško: are, zrak), za katere je značilno, da zven nastaja z nihanjem zračnega stebra v cevi, ko vanje pihamo. Kljunasta flavta je nekoliko starejša sestra prečne flavte.
Kljunasta flavta je prvo glasbilo, s katerim se učenci pihal in trobil na glasbeni šoli srečajo, ko pričnejo z učnimi urami glasbila. Z igro na kljunasto flavto se naučijo osnov igre na aerofone. To obsega pihanje v ustnik in istočasno koordinacijo prstov na obeh rokah, s katerimi odpirajo in zapirajo luknjice na cevi glasbila. Obenem se s kljunasto flavto prvič soočijo tudi s pravilnim dihanjem med igranjem.
Kljunasta flavta je narejena iz lesa ali drugih materialov. Ime nosi po značilni obliki ustnika. Na cevi je 7 luknjic, na notranji strani pa je še palčna luknjica za prepihovanje.
Poznamo več velikosti kljunastih flavt, in sicer sopranske, altovske, tenorske in basovske. Višje tone kot dosega kljunasta flavta, manjša je.
Kljunasta flavta je v Evropo prišla iz Azije v srednjem veku. Ker ima mehek zvok, so jo poimenovali tudi flauto dolce, kar bi v prevodu iz italijanščine pomenilo sladka flavta. V 19. stoletju so jo povsem zasenčile prečne flavte. Danes je v uporabi pri različnih glasbenih skupinah, ki izvajajo ljudsko ali staro, srednjeveško glasbo.
FLAVTA
Flavta je pihalo. Pihala uvrščamo med aerofone (grško: are, zrak). Zanje je značilno, da zven nastaja z nihanjem zračnega stebra v cevi, ko vanje pihamo. Poleg prečne flavte v veliko družino pihal sodijo še kljunasta flavta, oboa, klarinet, fagot in saksofon.
Samo eno glasbilo doseže v družini pihal višje tone kot flavta, in to je njen manjši brat piccolo. Flavta je skupaj s saksofonom izjema med pihali, saj sta tako flavta kot saksofon narejena iz kovine. Za vsa ostala pihala je značilno, da so izdelana iz lesa, zato v angleščini pihalom rečemo woodwinds instruments, v italijanščini pa legni.
Večina pihal ima ustnike z enojnim ali dvojim trstnim jezičkom, ustnik flavte pa je drugačen. Zgrajen je tako, da vanj pihamo kot bi v steklenico ali panovo piščal. Čeprav je bila flavta nekoč izdelana iz lesa, je današnja kovinska. Profesionalni flavtisti pa imajo tudi zlate.
Flavta ima gibek glas, zato jo pogosto zasledimo v solistični vlogi s spremljavo klavirja. Nepogrešljiva je v simfoničnem orkestru, kjer jo uporabljajo tudi za ponazarjanje zvokov iz narave. Prav tako je temeljni del pihalnih orkestrov in pihalnih kvintetov. Flavto igramo sede, stoje ali korakajoče v povorkah pri godbah.
Na glavi glasbila je vpihovalna odprtina, na katero položimo spodnjo ustnico. Z obema rokama pa igramo na svojevrsten sistem zaklopk, ki pokrivajo na cevi izvrtane luknjice.
Flavte so različnih velikosti, najmanjša je piccolo, ki dosega najvišje tone v orkestru, potem sta še altovska in basovska flavta, iz 18. stoletja pa ljubezenska flavta.
Učenci najprej igrajo na kljunasto flavto, ki je nekoliko starejša od prečne flavte. Narejena je iz lesa. Ime nosi po značilni obliki ustnika. Cev ima 7 luknjic in na notranji strani še palčno luknjico za prepihovanje.
Flavta je eno najstarejših glasbil, ki izhaja iz pradavnine. Razvila se je iz piščali. Eno najstarejših piščali na svetu so odkrili prav v Sloveniji, v jami Divje babe. To neandertalsko piščal so poimenovali tidldibab.
OBOA
Oboa je še ena članica iz velike družine pihal. Uvrščamo jo med aerofone (grško: are, zrak). Oboa je po francosko hautbois, kar pomeni visoki les, to pa zato, ker je narejena in lesa in dosega visoke tone, ki ustrezajo sopranskim višinam (prvi ženski glas).
Zven oboe sproži nihanje zračnega stebra v cevi, ko vanj pihamo. Oboa ustvari zvok z dvojnim trstnim jezičkom, ki je sestavljen iz tankih ploščic iz naravnega materiala. Ploščici sta zvezani na kovinsko cevko in med seboj udarjata. Cevka je zatesnjena s plutovino in nasajena na glasbilo.
Cev je iz trdega lesa s 16 do 22 luknjicami in zapletenim mehanizmom zaklopk. Na zaklopke igramo z obema rokama. Zaključi pa jo odmevnik. Kot večina pihal se tudi oboa z lahkoto razstavi na manjše dele, da jo lažje očistimo in spravimo v škatlo.
Oboa je glasbilo s posebnim zvokom. Oboisti so neredko zaljubljeni v oboo in pogosto je ta ljubezen »na prvo slišanje«. Oboa je pomembna v simfoničnem in pihalnem orkestru ter pihalnem kvintetu. Igramo jo sede, stoje ali korakajoče na povorkah v godbah.
Zaradi njenega specifičnega zvoka je izvrstna za oponašanje nekaterih živali. Ko jo poslušamo v solistični vlogi ob spremljavi klavirja ali orkestra pa je njen zvok presenetljivo privlačen.
Predhodnik oboe je aulos, dvojna piščal, ki je bila zelo priljubljena v antični Grčiji. Na Balkanu in bližnjem Vzhodu pa so znane ljudske različice podobne oboi, kot so zurna ali zurla po makedonsko, duduk …
Učenci oboe najprej igrajo na kljunasto flavto. Učenci igrajo na kljunasto flavto običajno eno leto. Na oboo preidejo v 2. razredu.
KLARINET
Klarinet je pihalo. Uvrščamo ga med aerofone (grško: are, zrak). Zvok klarineta ustvari nihanje zračnega stebra v cevi, ko vanj pihamo. Zvok proizvedemo z enojnim trstnim jezičkom.
Klarinet in druga pihala se z lahkoto razstavijo na manjše dele, kar olajša čiščenje in jih lahko spravimo v škatlo, da jih lažje prenašamo. Na cevi, izdelani iz lesa, je sistem kovinskih zaklopk, ki pokrivajo luknjice. Klarinet sestavlja ustnik, v katerega namestimo trstni jeziček. Sledi sodček, s katerim lahko uravnamo uglasitev, zgornji del z zaklopkami za levo roko, spodnji del z zaklopkami za desno roko ter odmevnik.
Klarinet dosega v primerjavi s flavto in oboo nekoliko nižje tone. Zvok ima prožen, z lahkoto prehaja od temnega in mehkega tona v nižinah do jasnega in rahlo hreščečega v višinah. Pogosto se pojavlja v solistični vlogi ob spremljavi klavirja. Je pomemben člen simfoničnega in pihalnega orkestra. Ključen je v pihalnem kvintetu.
Klarinet igramo sede, stoje ali korakajoče v povorkah pri godbah. Razvil se je iz šalmaja, ljudskega klarineta iz zgodnjega 18. stoletja. Bil je zelo priljubljeno glasbilo romantikov.
Tako kot je značilno za vsa pihala, so tudi klarineti različnih velikosti in v povezavi s tem dosegajo različne višine tonov. Klarineti se tako delijo na kvartni, altovski, basovski in kontrabasovski klarinet z izjemno globokim zvokom. Med klarinete prištevamo tudi basetni rog. Leta 1840 je Adolphe Sax iz klarineta razvil novo glasbilo – saksofon.
Učenci klarineta najprej igrajo na kljunasto flavto. Učenci igrajo približno eno leto na kljunasto flavto, najkasneje v 2. razredu preidejo na klarinet.
FAGOT
Fagot je basovsko pihalo, kar pomeni, da ga po višini tonov uvrščamo med najnižja glasbila v tej družini. Sodi med aerofone (grško: are, zrak). Fagot je starejši brat oboe, ker proizvaja zvok tako kot oboa z dvojnim trstnim jezičkom, narejen pa je iz lesa. V primerjavi z oboo je veliko večji in njegov zvok je precej nizek ter tako ustreza nižjemu moškemu glasu.
Pri fagotu nastane zven, ko se sproži nihanje zračnega stebra v cevi med pihanjem. Dvojni trstni jeziček je sestavljen iz tankih ploščic iz naravnega materiala. Ploščici sta zvezani na kovinsko cevko in med seboj udarjata. Ustnik je nasajen na glasbilo.
Fagot sestavlja 2 metra dolga cev iz javorja. Ima luknjice in zaklopke za levo in desno roko ter rahlo nabrekel odmevnik. Ima 22 do 24 zaklopk in 6 luknjic za prebiranje s prsti.
Fagot igramo sede in stoje. Najpogosteje ga najdemo v simfoničnem orkestru. V baroku je bil pomemben v vlogi generalbasa, ki je držal spodnjo linijo melodije. Srečamo ga v mnogih komornih skupinah, pomemben je v pihalnem kvintetu.
Fagot ima specifičen zvok in ga pogosto uporabljajo za karikiranje oziroma za ustvarjanje komičnega v glasbi. Če fagotu prisluhnemo v solistični vlogi ob spremljavi klavirja ali orkestra, spoznamo, da je njegov zvok izredno izpoveden, speven in božajoč.
Učenci fagota najprej igrajo na kljunasto flavto. V povprečju igrajo učenci kljunasto flavto eno leto preden preidejo na fagot.
SAKSOFON
Saksofon je najmlajše glasbilo med pihali. Uvrščamo ga med aerofone (grško: are, zrak). Kot za vsa pihala, je tudi za saksofon značilno, da zvok sproži nihanje zračnega stebra v cevi, ko vanj pihamo. Saksofon proizvaja zvok z enojnim trstnim jezičkom kot klarinet.
Saksofon je izdelan iz kovine in je skupaj s flavto zaradi te lastnosti izjema med pihali, ki so sicer narejena iz lesa (angleško woodwinds instruments, italijansko legni). Leta 1840 ga je izdelal Adolphe Sax iz Belgije, ki je iskal rešitve zvočnih težav pri klarinetu in tako izumil saksofon. Saksofon predstavlja povezavo med kovinskimi trobili in lesenimi pihali, zato radi rečemo, da je kameleon med glasbili, pa tudi zato ker se odlično znajde pri klasični in jazz glasbi.
Sestavljen je iz klarinetovega ustnika, v katerega namestimo enojni jeziček, in medeninaste cevi, ki se deli na vrat oziroma pipo in telo, na katerem je sistem zaklopk. Igramo ga sede ali stoje.
Ker je mlado glasbilo, ga najdemo le v skladbah, ki so nastale od druge polovice 19. stoletja. Takrat so ga začeli skladatelji vključevati tudi v simfonični orkester. Je sestavni del pihalnih orkestrov in nepogrešljivi član big bandov, to so obširnejše glasbene zasedbe, ki izvajajo jazz oziroma tako imenovano revijalno glasbo. Popularen je postal v jazz glasbi.
Saksofon ima mehek in žameten zven, ki je tudi lahko zelo prodoren in piskajoč v višjih tonih. Poznamo sopranski saksofon, ki je po obliki podoben klarinetu, altovski, tenorski, ki je najpopularnejši, baritonski, basovski ter kontrabasovski in izjemno velik subkontrabasovski saksofon.
Učenci saksofona najprej igrajo na kljunasto flavto. V povprečju igrajo na kljunasto flavto eno leto, nato preidejo na saksofon. Najpogosteje v 2. razredu.
